Preberite si hudomušno pripoved utripa sobe 309 prvonagrajenega Simona Iskre na 53. DOMIJADI 2015.

Soba 309

Soba 309 je velika soba, vsaj če gledamo standarde Dijaškega doma Novo mesto.

V bistvu 309 ni navadna soba, je soba s kopalnico. To pomeni, da ima nasproti vhodnih vrat še ena vrata, ki vodijo v zasebno kopalnico. Je kot hotelska soba s petimi zvezdicami, polni penzion. 309 ni prazna soba. Ima dva prebivalca, ki jo vsak dan pridno izrabljata in uporabljata. No, v bistvu je soba bolj uporabljena kot izrabljena, saj jo imata oba prebivalca rada ter za njo skrbita, le-ta pa jima hvaležnost za skrb vrača tako, da jima nudi zavetje in zasebnost.

Kakšna sploh je soba 309? Odpirajo jo stara cenena lesena vrata, pobarvana oranžno. Barva je sicer za vrata kar neprijetno kričeča in neprimerna, a se sklada z oranžno pobarvanim pohištvom. Podboji so rjavi in pričajo o časih, ko je bila temno rjava barva očitno še v modi.

Na vrata sta prebivalca obesila obešalnike, na katerih žalostno visijo zdaj še rahlo mokre brisače, zdaj od vetra in sonca zbledele usnjene jakne. Ob eni steni je postavljena velika omara za obleke. Razdeljena je na dve polovici, prva je oranžna, druga svetlo zelena. Oranžno in zeleno je vse pohištvo, barvi se s svojo živostjo borita in kregata, oranžna bode v oči, zelena pa jo hoče pomiriti s svojo mirnostjo. Za omaro je ob posteljo postavljena postelja, na steni nasproti vrat je postavljeno veliko okno, obrnjeno na jug.

Pogled čez okno razkrije zvečer s soncem obsijane strehe Novega mesta, obsijano cerkev ter veliko tovarno, od katerih se večerno sonce odbija in gledalcu na oči pričara pravljično podobo. V ozadju se dviga Trdinov vrh, ki mirno straži malo mestece in ga varuje v svoji senci. Čeprav pogled naravnost pričara izjemen razgled, je pogled na žalostno realnost v okolici stavbe precej prizemljujoč. Trava je šopasta, stena stavbe je črna od dima, ki je stavbo premnogo let oblizoval in na njej puščal neizbrisljiv pečat.

Sto metrov naprej od stavbe se nahaja gradbišče, na katerem že pol leta gradijo nov športni park, za zdaj se vidijo le bagri ter razrita in ranjena zemlja.

Ob poletnih večerih je najlepše sedeti na polici odprtega okna in opazovati, kako se luna počasi dvigne izza cerkvenega zvonika, ter čutiti topel poletni zrak, ki kožo prijetno greje.

Ob steni je poleg okna postavljena velika, skoraj ogromna delovna miza. Ta miza je prostor za učenje, domače naloge, branje knjig, rezanje kruha, pitje čaja, za puloverje po dolgem in napornem dnevu, občasno na njej pristane tudi kakšno živo bitje. Miza je preživela že mnogo neprespanih noči. Ko je bilo potrebno, je bila tudi postelja.

Nad mizo visijo police, na katerih visi premnogo zvezkov, ki s svojo težo premočno pritiskajo polico in jo počasi povešajo navzdol.

Pod policami je nameščena presvetla neonska luč. Ko je prižgana, s svojo ostro svetlobe razsvetljuje celotno sobo in enemu od stanovalcev krati dragoceni spanec.

Pravokotno na steno stojijo še ena stara cenena vrata, ki se odpirajo v sicer majhno, a prijetno kopalnico. Ob vratih v kopalnico stojita še dva neprimerno zelena predalnika, ob obeh predalnikih pa stoji še ena postelja.

V kotu je še omarica za čevlje, na kateri je postavljena prava mala čajarna, kuhalnik, sladkor, med ter celo manjše morje različnih čajev. Pri tej interni čajarni se ob večerih zbira celotno nadstropje, ki nato kramlja, nori, se pogovarja.

Soba 309 je sicer precej mirna. Iz nje se pogosto sliši rahla in malce otožna melodija indie rock skupin, ki mimoidočim ponosno oznanja, kdo stanuje v tej sobi.

Soba 309 ima svoj mali življenjski cikel, v nedeljo zvečer se rodi, zaživi in se razsvetli. Živi polno in prijetno življenje do petka popoldne, ko za cel vikend popolnoma ugasne, cikel pa se že nekaj desetletij v nedeljo spet ponovi, ko se 309 spet razsvetli in zaživi.