Medregijsko tekmovanje za Domijado 2025 v streljanju z zračno puško v Mariboru. Čestitke dekletom, ki so se uvrstile naprej, fantom pa za borbenost!
________________________________________________________________
Kot vsako leto smo sprejeli SVIZ-ove upokojence. Naši dijaki so pripravili kratek kulturni program, naše kuharice pa so pripravile odlično večerjo.
________________________________________________________________
V znamenju bližajočih velikonočnih praznikov smo z dijaki okrasili avlo našega doma, ravno tako pa k sodelovanju povabili zunanjo izvajalko, ki je za dijake pripravila delavnico izdelovanja pirhov.
________________________________________________________________
RODITELJSKI SESTANEK: Z nami je bila predavateljica Bojana Kračan, soavtorica priročnika Skupaj proti nasilju, ki prihaja iz oddelka za mladoletniško kriminaliteto. Spregovorila je o nasilju med mladimi, o posledicah ter ustreznem postopanju.
________________________________________________________________
V našem domu imamo kar nekaj prostovoljk. Z vzgojiteljico so na delavnici obeležile mednarodni dan mladih prostovoljcev.
________________________________________________________________
Na 60. DOMIJADI, ki je letošnje leto potekala v Novi Gorici smo bili zelo uspešni. V streljanju z zračno puško so naša dekleta, Lara, Veronika in Nika zasedla 3. mesto. Fantje pa so nas zastopali v teku na 2500 m. Patrik, Anže in Jure so tekli odlično in kot ekipa osvojili 3. mesto. Čestitamo!
Naši dijaki so sodelovali tudi na fotografskem, likovnem in literarnem natečaju. Fotografske in likovne izdelke si lahko ogledate v 5. številki domskega časopisa Mladi domko, ki je dostopen na naši spletni strani.
Spodaj pa si lahko preberete prispevek z naslovom Videti svet skozi oči drugega, avtorice Žane Knavs, dijakinje 1. VS.
VIDETI SVET SKOZI OČI DRUGEGA
Kot majhno deklico so me starši vedno učili, da smo vsi ljudje enaki, imamo enake pravice ter dolžnosti. Čeprav izgledamo in se obnašamo drugače, to ne spremeni dejstva, da smo vsi le ljudje. Na enak način smo nastali in se rodili … Res je, da smo lahko drugačnega spola, nekateri so višji in drugi nižji, imamo različne barve oči in las, smo neenakih postav, nekateri so bogatejši in si posledični lahko privoščijo več. A na koncu smo prav vsi le (navadni) ljudje … In če je zdaj razlika med nami tako očitna, bomo po smrti prav gotovo vsi enaki.
Vedno sem si želela potovati, raziskati svet in doživeti to, kar doživljajo ljudje drugod po svetu. Zdaj pa sem po vseh letih čakanja dobila to priložnost. Spoznala sem ljubezen svojega življenja, Alija. Ali je zelo prijazen, skrben, odgovoren fant, ki skrbi za svojo sestro, s katero sta k nam prišla iz Sudana. Tam je namreč izbruhnila huda vojna, razmere za življenje so postale zelo težke.
Ali mi je velikokrat pripovedoval, kaj se jim je dogajalo. Opisoval je, da jim je primanjkovalo hrane in osnovnih potrebščin za življenje. Ugotavljala sem, da je veliko lažje samo sočustvovati, poslušati o tem, kot pa kaj podobnega tudi zares doživeti … Pogosto sem pozno v noč poslušala, kako jima je bilo težko. Tam imata celo družino, ki trpi. Nista vedela, ali bosta sploh še kdaj videla svojo mamo, če bo z njimi vse v redu … Situacija se je glede vojne sicer umirila, vendar so posledice grozljive, ogromno ljudi je lačnih, brez hrane …
Še vedno nihče zares ne ve, kaj se je zgodilo njuni družini. Ali je z njimi vse v redu? Ali so na varnem? So doma? Tudi sama sem želela pomagati, zato sem veliko iskala po spletu. Morda pa bi zasledila kakršno informacijo glede Alijeve družine. Zdaj, ko je tam malo boljše, pa sem se odločila presenetiti Alija in njegovo sestro, kupila sem tri letalske vozovnice za Sudan, da gremo tja obiskat njegovo družino. Z nekaj denarja in hrane bi lažje preživeli – vsaj dokler se ne bi situacija izboljšala in bi normalno zaživeli. Spakirali smo vse potrebno, se usedli na letalo in že smo bili v zraku: opazovali smo goste oblake, pokrajino, raznolika mesta …
Skozi okno sem občudovala našo prelepo Zemljo, hkrati pa sem se zavedala, da jo vsi uničujemo. Kmalu ne bo več to, kar je bila včasih … Ljudje smo postali tako umazana in neodgovorna bitja, da smeti mečemo, kjer se nam zazdi. Uničujemo čudovito naravo, ne zavedamo se dovolj, da bo potrebovala vrsto let, da si opomore in se odpadki razgradijo. Če sploh? Težavo predstavljajo tudi tovarne in avtomobili. V zrak spuščamo različne pline, ki uničujejo ozračje. Čeprav je veliko ljudi zaposlenih v tovarnah in na ta način zaslužijo za preživetje, si življenja brez različnih avtov, avtobusov sploh več ne predstavljamo. Na različne načine tako škodujemo prečudoviti Zemlji, ki je bila ustvarjena tudi za nas, za ljudi. Zato, da ji damo življenje, ne pa zato, da jo na različne načine uničujemo. Vse to sem premlevala na letalu in tako je let minil zelo hitro, kot bi enkrat pomežiknila in že smo bili tam.
Že ko smo stopili iz letala, sem vedela, da je tam čisto drugače. Vedenje tamkajšnjih ljudi se razlikuje od našega, saj jih skrbi, kaj bo z njimi. Ko smo se v avtu vozili proti Alijevemu domu, sem skozi okno ves čas opazovala, kako je vse uničeno. Celo mesto je bilo v ruševinah, ljudje so spali po ulicah, vsi so se mi zelo zasmilili, saj sem pomislila, da bi se to lahko zgodilo tudi pri nas. Po dolgi vožnji smo končno prišli do doma, hiša je izgledala zelo stara in niti približno taka, kot jih imamo pri nas. Stopili smo pred vhod, z Alijem sva se spogledala in v očeh sem mu videla, kako vesel je bil, hkrati pa sem zaznala še strah, saj ni nihče vedel, ali bo v hiši vsa družina ali pa je koga že ujela smrt. Ali je potrkal na vrata in že so se odprla, bila je njegova mama. Ko je zagledala Alija in njegovo sestro, so ji pritekle krokodilje solze sreče, takoj ju je objela in bila je srečna kot še nikoli. Kljub vsemu težkemu, kar se je dogajalo, je vse odmislila. Hvaležna je bila za to, da spet vidi in objame svoja otroka. Nato je Ali predstavil še mene. Mami je povedal, da če ne bi bilo mene, se verjetno še dolgo ne bi videli … Ganjena mama je potem objela še mene, in to tako močno, kot bi bila njena. Stopili smo noter, prostor je bil zelo majhen, v njem so prebivali vsi: tete, strici, brati, sestre … Čeprav dom ni bil tak, kot jih imamo drugje po svetu, se je čutila ljubezen prav vsakega. To je pravi dom. Dom z dušo in s srcem. Tam smo ostali tri dni, vse te dni pa sem čutila srečo cele družine. Drugi dan smo se odločili, da gremo malo pogledat okoli, razdelit malo hrane, ki smo jo prinesli tistim, ki jo zares potrebujejo in so v hudi stiski. Čeprav je ni bilo veliko, sem se počutila veliko bolje, saj sem vedela, da sem nekomu dejansko pomagala. Hodili smo okoli, videli ljudi po ulicah, ki so pospravljali ruševine in se odločili, da jim pomagamo, saj še kakšen par rok ne more škoditi. Tako sem preživela grenke, vendar najlepše tri dni svojega življenja.
Videla sem, v kakšnih razmerah živi veliko ljudi, zelo so se mi zasmili. Poskusila sem jim pomagati, jim pokazati, da niso sami. Do njih sem se trudila biti kar se da ljubeča, da bi po dolgem času lahko občutili ljubezen in toplino.
Menim, da bi podobno izkušnjo morali doživeti vsi ljudje, saj bi se tako začeli zavedati, kako pomembna in potrebna sta mir in svoboda. In kako z različnimi vojnami, nasiljem vseh vrst, nerazumevanjem in nesprejemanjem drugačnosti škodimo sebi in materi Zemlji, ki je naš edini skupni dom.